(3271) Skorajda samo pogojno oziroma zelo ohlapno je kot filmsko glasbo v klasičnem smislu mogoče opredeliti pričujočo stvaritev mednarodno prodornega vsestranskega domačega skladatelja in glasbenika Boruta Kržišnika, sicer doslej avtorja skupno štirih samostojnih plošč ter glasbe za veliko gledaliških in plesnih predstav pa umetniških videov in ne nazadnje filmov.

Tokratna glasba z njegove četrte avtorske plošče je namreč resda namenjena filmu oziroma je iz njega, vendar neznansko daleč presega stereotipne predstave o filmski glasbi in njenih morebitnih ustvarjalskih omejitvah. Sicer pa je bilo celo pričakovati, da bo Kržišnik ustvaril nadvse nekonvencionalno glasbo za film, kar iz več razlogov. Med njimi omenimo vsaj njegovo predhodno ploščo, od katere je do tokratne moralo miniti žal kar približno sedem let, z navdušujočo, inventivno simfonično stvaritvijo Magatrejske zgodbe (Stories from Magatrea) v izvedbi pravzaprav virtualnega - digitalno razširjenega - orkestra.

Poglavitni razlog za pričakovano nekonvencionalnost tokratne glasbe pa je bil glavni filmski avtor, sicer vsestranski in skrajno samosvoj britanski umetnik Peter Greenaway. Z njim je Kržišnik začel sodelovati že pred dobrega pol desetletja, prav v prelomnem letu 2000, ko je septembra uglasbil njegovo svojstveno, nepozabno likovno instalacijo Zemljevid v paradiž (Map to Paradise) v tako imenovanih kazematah na Ljubljanskem gradu. Sodelovanje sta nadaljevala že leto zatem v gledališču Schauspiel Frankfurt, v novembrski krstni uprizoritvi predstave Zlato / 92 zlatih palic v razbitem avtu po Greenawayjevem besedilu in v režiji Nizozemke Saskie Boddeke.

Za nekakšen vrhunec njunega dosedanjega sodelovanja lahko označimo prav tokratno glasbo za Greenawayjev film A Life in Suitcases, ki je dejansko strnjena oziroma kinematografska različica njegove zelo obsežne, tudi multimedijske trilogije Kovčki Tulsea Luperja (The Tulse Luper Suitcase), sestavljene iz celovečercev The Moab Story in From Sark to the Finish (oba letnik 2003) ter Vaux to the Sea (2004). Z Greenawayjevim svojstvenim filmskim ustvarjanjem - zaznamovanim izrazito slikarsko, arhitekturno in kaligrafsko ali deloma očitno celo še matematično oziroma razpredelnično - deluje povsem v skladu seveda prav tako svojstvena, iz izrazitih in silovitih instrumentalnih podrobnosti sugestivno mozaično zložena Kržišnikova glasba.

Greenawayja so najbrž prevzele že Kržišnikove predhodne Magatrejske zgodbe, saj sta iz njih vzeti dve skladbi od skupno enajstih. Sicer glasbo zaznamujejo vse pozitivne značilnosti, znane že iz Magatrejskih zgodb, ter nadgrajujejo seveda tudi nove, s tem da se glasbena celota zdi še občutno celovitejša ali, recimo, bolj orkestralna. Njena nadvse pomembna kakovost pa je tudi, da ji je mogoče povsem celovito prisluhniti samostojno, ne da bi bilo pogrešati film, kar je sicer pogosta pomanjkljivost (pre)mnogih filmskih glasb. A saj je Kržišnik celo v intervjuju za Večer ob izidu Magatrejskih zgodb poudaril, da zelo rad ustvarja samostojno glasbo, ki jo je možno poslušati neodvisno. Tokrat mu je spet popolnoma uspelo.